Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti. Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.« Evzebij iz Cezareje (263 – 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalemske Cerkve po letu 70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.