POSTNI ČAS

začenjamo na pepelnično sredo in traja do velike sobote. Postni čas je čas priprave na VELIKO NOČ, največji krščanski praznik. Začetek tega časa je določen z datumom velike noči, kajti velika noč je vedno na prvo nedeljo po prvi polni spomladanski luni. Čas vključuje šest postnih nedelj: 5. postna se imenuje tiha nedelja, nedelja pred veliko nočjo pa se imenuje cvetna nedelja (blagoslov zelenja, spomin Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem; branje pasijona – Jezusovega trpljenja). Velikonočno tridnevje so zadnji trije dnevi pred veliko nočjo: veliki četrtek (spomin zadnje večerje, postavitev zakramentov svete evharistije in duhovniškega posvečenja, kar se začne uresničevati z Gospodovim vnebohodom, posledično vseh zakramentov); veliki petek (spomin enkratne Jezusove daritve na križu); velika sobota (spomin Božjega groba – Jezus odreši situacijo smrti; ta dan se blagoslavljajo velikonočna jedila; pozno zvečer je velikonočna vigilija, ki pomeni bedenje, ker pričakujemo – ponavzočenje enkratnega odrešenjskega dogodka – Kristusov prehod iz smrti v življenje.) Liturgična barva je vijolična (pomen pokore, spreobrnitve, zavesti). Ob petkih v tem času velja (za odrasle, zdrave vernike) zdržek od mesnih jedi. Na pepelnično sredo in veliki petek je strogi post (zavest spoštovanja do Kristusove daritve, solidarnost). V postnem času se bolj zavedamo dragocenosti Jezusovega trpljenja, ki se ga posebej spominjamo v molitvi križevega pota. V štirinajstih postajah položimo pred Gospoda vse rane človeštva. Praznika tega časa sta: sveti Jožef – skrbni varuh, skrbnik (19. marec); Gospodovo oznanjenje Mariji – spominja nas angelovega oznanjenja, Kristusovega učlovečenja, Marijine privolitve, da postane Božja Mati (25. marec). Postni čas nas spomni, da naj obnovimo življenje, ki bo podobno življenju vstalega Kristusa, ker smo po Njegovi zmagi na križu poklicani k novemu, Božjemu življenju. O razumevanju odrešenja, odpovedi, posta v nadaljevanju vsebine.

 

LJUBEZEN BOGA, KI SE VEČNO RAZDAJA, RAZLIVA

 

»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«

 

Bog prihaja k človeku, da bi ga obdaril s preobiljem svoje zastonjske ljubezni, ter samega sebe razdaja do najglobljega ponižanja, da bi s tem privedel k odrešenju človeka. Ker smo ustvarjeni iz Ljubezni, moremo bivati sploh samo v Njem in iz Njegovega. S svobodnim DA Ljubezni vračamo sebe Bogu, in tako postajamo sprejemajoči za Božje delovanje – (ob)darovanje, služenje.

 

Brezmejna, absolutna Božja ljubezen se je razodela v osebi Jezusa Kristusa, ki je preko učlovečenja (Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je resnično človek.), življenja, trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja postal odrešenje sveta»v odkupnino za vse /…/, da bi se svet po Njem rešil« ter »spravil svet« z Bogom, tako da je Božja ljubezen dokončno usmerjena vsem ljudem in je »vse v vsem«. Ta Ljubezen je večnostno zmagovita, ker izhaja iz moči velike noči. V Kristusovem odrešilnem dejanju zvestobe Očetu je najvišji vrh te Ljubezni, ki je »močnejša od smrti«, v popolnem darovanju za druge, kajti »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje«. To pomeni, da mora biti temelj naše neumrljivosti Kristusova ljubezen, ki je eno z lastno močjo Božjega življenja in Božje ljubezni. Odrešenje sveta je – človekovemu razumu – nedoumljiva skrivnost Ljubezni, ki razodeva smisel Kristusovega trpljenja in smrti. Bog stvarjenja se razodene kot Bog odrešenja; zvest svoji ljubezni do človeka, prav kakor se je razodel na dan stvarjenja. Odrešenje se je zato dopolnilo v čudežu velikonočne skrivnosti, ki vodi v vstajenje, v eshatološko resničnost, v kateri se nahajajo vsi ljudje. Kristus je namreč umrl za vse ljudi. Njegova odrešenjska milost, podeljena po Svetem Duhu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo velikonočni skrivnosti s svojim svobodnim sodelovanjem. Bog ljubi vse ljudi in jim daje možnost zveličanja – doživljamo Božje usmiljenje.

 

»Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod /…/ Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni /…/, kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.«

»Dopolnjeno je, jaz sem Alfa in Omega, Začetek in Konec« (Jezus).

SVOBODNA SAMOPODARITEV JEZUSA

 

V postnem času se poglabljamo v skrivnost Kristusovega odrešenja; v vzvišeno zastonjsko Božjo ljubezen, ki je iz posledic izvirnega greha, nastalih zaradi človekove neodgovornosti, »naredila« odrešenje. Jezus odrešuje vsakršno človeško situacijo; trpljenje spremeni v odrešenje, še več: v vstajenje, poveličanje. Človek je dvignjen na višjo raven, kot je bil v začetku pred prvim grehom. Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove Ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost. Nam, Adamovim otrokom, vrne bogopodobnost. Odrešenje pomeni posvečenje, deležnost Božjega otroštva in Božjega življenja. Čudež ljubezni: združenje Boga in človeka – posvečena, blagoslovljena Ljubezen.

 

Odrešenje se je izvršilo v trpljenju in smrti Zveličarja, se razglasilo v Njegovem vstajenju in se bo dopolnilo v večnosti z našim poveličanjem. Apostoli so oznanjali Kristusovo odrešilno smrt in jo pojasnjevali kot odkupnina, opravičenje, sprava, daritev, pravičnost.

 

Bog nas je v svoji ljubezni svobodno ustvaril in je že s stvarjenjem svobodno sprejel nase naše žalitve – grehe človeštva, ki jih je Jezus, ki je sam brez greha, nesel na križ, in tako opravil spravo oziroma zadostitev za naše grehe. O namestništvu govori Jezus, saj je rekel, da je zato prišel, da bi »dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. (Prim. Mr 10,45; Mt 20,28) Zaveza je bila sklenjena v Kristusu; ker je tudi pravi Bog, zastopa v svojem odnosu do ljudi Boga. Prišel je, da bi nam prinesel Božjo ljubezen. Njegova daritev je najprej izraz Očetove ljubezni, ki je svojega Sina dal za nas vse (prim. Rim 8,32). Božji Sin je postal človek, da bi se z nami povezal. Kot človek pa Kristus v svojem odnosu do Boga zastopa človeštvo vseh časov. V imenu vsega človeštva svoje celotno življenje daruje Bogu. Gre za popolno ljubezen, ki jo Kristus v imenu vseh ljudi daruje Očetu. Daritev na križu je najvišji vrh te zastonjske, podarjajoče ljubezni, znamenje absolutne zvestobe. Apostol Pavel je vzklikal: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubi in daroval zame sam sebe.« (Gal 2,20)

 

Povsod sem, kjer so ljudje; umiram v smrti ljudi. Medtem ko se ljudje okoli mene smejejo, pojejo in plešejo, me ponoreli z velikim krohotom križajo. O, zemlja krvavih borb, ti neizmerni križ, ki me nanj ljudje vsak dan polagajo. /…/ Do konca sveta me bodo križali. (Prim. Michel Quoist: Molitve)

 

Ljudje se na križevem potu skozi zgodovino menjavamo, toda bistvo Resnice je večno, nespremenjeno. Človek, ki čakaš na krik svojega Odrešenika, pomni, da On pozna vse tvoje trpljenje in trpi vse, kar trpiš ti; s teboj odrešuje svet. »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine /…/, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Prim. Iz 53)

 

Jezus umrje z vzklikom zmagoslavja: »Dopolnjeno je!« (Jn 19,30)

 

Jezus: »Kar storite kateremu izmed mojih najmanjših bratov, meni storite.«

 

POST JE VRNITEV K EVANGELJSKI LJUBEZNI, V BIVANJU ZA DRUGE

Podobno kot Jezus naj bi tudi mi pokazali skrb, razdajanje za druge ter tvegali življenje zanje. Ta skrb se udejanja v duhovnih in telesnih delih usmiljenja, torej v dobrih delih aktivne ljubezni, darežljive akcije. Kdo je lačen, žejen, nag, zasmehovan, ponižan …? Prav v postnem času, ko več razmišljamo o našem spreobrnjenju, zadanih sklepih in nalogah, se toliko bolj uresničuje odmik od vsakdanjih, ponavljajočih stvari k vzvišenim, nesebičnim ciljem.

Tako pokora, molitev, odpoved oz. žrtev ne predstavljajo pasivizacije, nekega stanja trpnosti, temveč aktivno preživetje postnega časa; omogočajo rast in iskanje bistvenega v življenju. Prostovoljna pokora naj tako dobi pozitiven prizvok, prizvok zastonjske, pozorne, zavzete, preproste, čuječe ter potrpežljive iskreno dejavne ljubezni, ki prinaša zadoščenje. Kdor ljubi, želi podarjati sebe.

 

»Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?«(Prim. Iz 58)

 

V evharistiji – tej podaritvi Božje ljubezni – je Bog radikalno postavil merilo služenja (prim. Mr 9,35); torej dejavno »izrečeno« ljubezen. Človek naj se tako odpoveduje svoji zaprtosti vase, da bo »biti za druge«. Pomeni biti človek = biti z drugim(i), presegati samega sebe, biti od Boga in biti za druge znotraj podarjanja Jezusa Kristusa, ki nas privede v dopolnitev, ki je v tem, da človek ni samo človek, temveč je eno z Bogom. V Apostolskem pismu Ostani z nami, Gospod je pokojni papež Janez Pavel II. zapisal: »Kristjan, ki se udeleži evharistične daritve, se po njej v vseh življenjskih okoliščinah uči biti delavec za občestvo, mir in solidarnost. /…/ Podoba našega razdeljenega sveta /…/ poziva kristjane, naj živijo evharistijo kot veliko šolo miru, kjer se oblikujejo možje in žene, ki na različnih stopnjah odgovornosti v socialnem, kulturnem in političnem življenju postajajo delavci za dialog in občestvo.«

 

Smo pripravljeni omejiti/opustiti določene razvade, odvisnosti, posesivnosti? Bomo vestno in odgovorno izvrševali dolžnosti? Kakšen je naš odnos do iskrene spovedi, tega zakramenta Ljubezni. V postnem času se poglabljajmo v skrivnost svojega poslanstva in dostojanstva, kajti Božja podoba smo, Božji otroci, odrešeni, in tako poklicani k novemu, Božjemu življenju.

 

  »Ne bojte se. Jaz sem z vami …« (Jezus).

  

Darja Krajnc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Copyright © 2011 - 2015. Vse pravice pridržane.