CERKVENO LETO                                                     

   "Pripravite Gospodu pot!"

Cerkveni koledar določa bogoslužba opravila za dneve v letu. Cerkev uporablja gregorijanski koledar, s katerim določa praznike, bogoslužna opravila, branje, petje.

 

Cerkveno (bogoslužno, liturgično) leto v Cerkvi začenjamo z adventom, s praznovanjem 1. adventne nedelje in se konča z nedeljo Kristusa Kralja. Adventni čas naznanja Kristusov prihod – rojstvo Odrešenika, je priprava na Božič, ki zajame 4 nedelje. Zunanja priprava na Božič je adventni venec s 4 svečami; vsako nedeljo prižgemo dodatno svečo. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju. Liturgična barva adventnega časa je vijolična (pomen pokore, spreobrnitve, zavesti). V tem času imamo dva praznika: sveti Miklavž in Marijino brezmadežno spočetje.

 

Zunanje znamenje priprave na Božič je adventni venec; oblika pomeni polnost, večnost; rastlinje govori o življenju. 4 sveče (vijolične ali bele) imajo posebno simboliko, in sicer: predstavljajo stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta; strani neba; letne čase; človekovo življenje. Duhovniki blagoslovijo adventne vence na 1. adventno nedeljo.

 

Veselite se nebesa in raduj se Zemlja, pred obličjem Gospodovim, zakaj že prihaja.

Advent (lat. adventus pomeni prihod – čas priprave na Božič, veselo pričakovanje Gospodovega prihoda), sveta noč, Božič – tisočkrat drage in ljube besede v vseh jezikih sveta; svete besede vsem ljudem na Zemlji, ki so bili in so dobre volje kakor srečni betlehemski pastirji v prvi, najsvetejši božični noči, ko se nam je razodela Božja milost za zveličanje sveta. Naše hrepenenje spet pričakuje Njega, od vekomaj obljubljenega Odrešenika, ki prinaša luč, rešitev in mir. Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naša srca mu pojejo sveto pesem ljubezni in hvaležnosti. Tudi liturgična besedila naglašajo veselje, o tem pričuje spev Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se, Gospod je blizu. Njegov prihod je prihod Njegove Ljubezni; približalo se je Božje kraljestvo, Bog se je dotaknil človeka, da bi začel človek bivati na Božji način. Bog postane človek; tako je nam skozi Jezusovo človeško naravo odprta pot v eshatološko resničnost. Eshatologija vsebuje večnost, presega koordinate našega časa, je onkraj zgodovine (metazgodovina).

 

Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je resnično človek (Jn 1,14).

 

Poglabljamo se v skrivnost Kristusovega rojstva, odrešenja; v vzvišeno zastonjsko Božjo ljubezen, ki je iz posledic izvirnega greha, nastalih zaradi človekove neodgovornosti, »naredila« odrešenje. Jezus Kristus (ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa Maziljenec, Mesija) odrešuje vsakršno človeško situacijo, trpljenje spremeni v odrešenje, še več: v vstajenje. Čudež ljubezni: združenje Boga in človeka – posvečena, blagoslovljena Ljubezen. Odrešenik vstopi v vsako stisko, da jo odreši: rojstvo v hlevu (revščina), prve priče rojstva so pastirji (vsak človek je spoštovan, dostojanstven, Božja podoba, ne glede na položaj), javno delovanje, čudeži (pomoč ljudem, odrešenje njihovih stisk, novo življenje), smrt na križu (strahotna, nedolžna umiranja ljudi), vstajenje (nov način bivanja v večnosti, poveličana materija). Nastopila je polnost časov.

 

Pričakovanje prihoda Božje Ljubezni (čas priprave, ki nas uvaja v: prazničnost, veselje,  načrtovanje,  pripravo ustreznega vzdušja, v slovesno bogoslužje), notranje priprave (sprava), obreda (deleženje pri sveti maši) ter darežljivosti/obdarovanja (majhne pozornosti) v praznovanju dogodkov iz našega življenja nas dviga, presega, da se kristjani vnaprej veselimo večnega praznika v eshatološkem pomenu.

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas!«

»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina.«

GOSPOD, OZDRAVI,

KAR JE RANJENO,

UPOGNI, KAR JE TRDO,

OGREJ, KAR JE MRZLO.

 

Darja Krajnc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Copyright © 2011 - 2015. Vse pravice pridržane.